Zemlja pleše

Kitajci ga kličejo 人参 rénshēn. Moški na tleh. Ne bom ti postregla z gin tonicom, temveč z ginsengom. Leživa skupaj, ne pod milim nebom, temveč na nebesni krogli nočnega sveta.

Shen参 in shang 商 sta dve konstelaciji, ki se na nebu bojita zablesteti ob istem času. Kot sodobni moški in ženska sta, zaslepljena in izgubljena v bolečinah, ki jih prenašata, da bi se izognila bolečini izgube iluzij. V trenutkih, ko žarita in se ne slepita, zemlja pleše in iz globin se rodijo glasovi, katere pojejo še generacije za njima. Teh trenutkov ni veliko. Niso posneti in ne posnemajo. Zato so tudi sveti. Na svetu jih je vedno manj. Za Božjo voljo, mar nismo v Vodnarjevi dobi? 

Čemu plešeš sam, če bi lahko zaplesal skupaj z njo, z Zemljo? Oh, kje so časi, ko pravil si mi sestra. Ne tista krvna, temveč zdravilna. Tista, ki ti je smela pogledati v oči in seči tja, kjer biva tvoja bit. V teh časih me zagledaš in vidiš le seksuljo v meni. Odzdravi ti, ne zmore pa te pozdraviti. Išče tvoje delčke, ki jih je odneslo nekam proč.
Ni ga človeka, ki ne bi bil na tleh, zato da se pobere in spravi k sebi. Ko mu to uspe brez slepil in poživil imajo njegove besede moč shifu-ja (mojstra). Mojstra, ki združuje tako svoje kot tvoje. Mojstra, ki vidi svet skozi čistino srca. Mojstra, ki se ne pusti odnesti. Mojstra, ki se prepusti rokam Mojstrice.