Urbana ornitologija

Slovenski jezik me je v preteklosti znal prikrajšati za marsikakšno dušno izkušnjo prav na račun svojih (iz)rekov. Eden izmed njih je "Priložnost zamujena, ne vrne se nobena". Če to verjamemo, obstaja velika verjetnost, da se bomo (komu) grebli in silili. Kako v svojih telesih občutite energijo siljenja? Vam je prijetna? Kaj pa pregovor "Bolje vrabec v roki kot golob na strehi"? Kdo je glasnik ljubezni med moškim in žensko, ki hrepenita po sidranju božanske ljubezni?Odgovora na to vprašanje ne bom dobila na strehi ali v parlamentu, temveč pred njim, v Maxiju. Ko se usedem tja in si naročim brezglutensko torto, je na dlani. Odgovor. Bi si želela tja tudi katerega izmed vrabcev? Preveč posiljeni so za kaj takšnega. Preveč vsiljivi so za energijo, ki je potrebna za priklic svetosti božanske spolnosti. Ženske jo nosimo v sebi. Ali jo znamo obuditi je odvisno od naše izbire. Ne le tort, temveč tudi in predvsem moških. Najbolj razširjeni ptiči za kokošjo in v naši kokoški so vrabci. Izkoriščajo dom za hrano, ne (do)pustijo pa neposrednega stika božanske ljubezni svojih soprog. Kdo jih je vzgojil kot takšne? Jaz mislim, da družba, ki že kar nekaj generacij beži od soočenja s kolektivnimi travmami. Sem njen del in moja naloga je, da se ob vsakem stiku z moškim vprašam sledeče; Kako vpliva na moj avtonomni živčni sistem? Me ceni? Sliši moj glas? Spoštuje moj fizični in energijski prostor? Da sem lahko v miru pojedla svojo brezglutensko torto in prepoznala svojega ljubljenega, sem morala prej postati strašilo za vrabce. Želim si, da bi to vedela že kaj prej, ko sem bila mlajša. Želim si, da bi mi ženske pred menoj podale to modrost. A nič ne de. Priložnost zamujena se vrne, ko se vrneš sama k sebi. Kam? V svojo srčiko. Moj ljubljeni me ceni. Moj ljubljeni me sliši. Moj ljubljeni spoštuje moj sveti prostor, mojo maternico. Zna se ljubiti z menoj. Zna ljubiti.
Kakšne pa so kaj tvoje izkušnje s področja urbane ornitologije?