Spoznanje
2021-09-20
Znanosti so poznane kratkovidne resnice. Spoznanje vidi dlje. Zanj si je treba vzeti več kot čas. Zanj je treba čas odmisliti.
O tem sem razmišljala na vlaku, ko je nekaj sedežev stran od mene potekal ideološki boj. Zamaskiran in nezamaskirana. Gospod starejših let je začel napadati mlad par, ker nista nosila mask. Mlad par se je odzval s protinapadom. Sedela sem tam in razmišljala ali imam dovolj energije, da se postavim v vlogo mirovnice ali naj se raje brigam zase in čas in energijo ponesem kam drugam. Kam? V spomine?
Nikoli ne bom pozabila enega izmed prvih predavanj na našem ljubem kubeku imenovanem Filofax. Eden od profesorjev nam je na uvodnem govoru rekel, da bomo pri njegovem predmetu scali kri. Neskončno sem se ga bala. Predmeta in profesorjevih visokih pričakovanj do nas. Dobesedno paralizirala so me. Do dne, ko sem ga srečala v drugačni vlogi. Del mene mu je želel reči; "Poščijem se nate". Ker sem si poleg vzgiba po prakticiranju nespoštljivosti prizadevala izbrisati tudi vsakršno sled morebitnega erotičnega podtona, sem mu jih napela drugače.
Dretje nekaj zicev pred mano je eskaliralo. Problem ni bil v odsotnosti medsebojnega spoštovanja, temveč v odsotnosti sočutja, ki bi omogočilo medsebojno komunikacijo na spoštljivem nivoju.
Kako najhitreje narediti telo in dušo otopela? Prek vsiljevanja ideologij.
Nisem na strani neprizanesljive intelektualne vivisekcije. Nisem na strani psihološkega patriarhata, kar pomeni, da si aktivno prizadevam, da NE čutim več hiper empatije do ljudi, ki želijo nad menoj vršiti bilokakšno silo in NE čutim več hipo empatije do sebe. Tako ustvarjam prostor za sočutje. Če se mu ljudje ne odprejo, se tudi jaz njim ne mislim. Preprosto. Zaradi tega se mi ni potrebno odpovedati sočutju. Zaradi tega nimam potrebe po tem, da bi kogarkoli poniževala.
Nečuteno mi je nevrotično; prav tako mi je nevrotično neerotično. Tako so se tudi porodile Špeline zgodbe za lahko noč za odrasle. Leto dni pred izbruhom epidemije. Gre za zgodbe, ki ne uspavajo temveč uspevajo prebujati. Prebujati v življenje. Delim jih s svojimi učenci, ki so tudi moji največji učitelji. Pretekli teden so v Avstrijo prileteli iz Indije. Prav Indijci so mi že pred leti rekli, da si sem bolj indijska od Indijk. Leta sem potrebovala, da sem dešifrirala zakaj. Spoznanje pride na vrsto v trenutku, ko se vsa znanja povežejo v celoto. Obožujem tovrstne trenutke.
O tem sem razmišljala na vlaku, ko je nekaj sedežev stran od mene potekal ideološki boj. Zamaskiran in nezamaskirana. Gospod starejših let je začel napadati mlad par, ker nista nosila mask. Mlad par se je odzval s protinapadom. Sedela sem tam in razmišljala ali imam dovolj energije, da se postavim v vlogo mirovnice ali naj se raje brigam zase in čas in energijo ponesem kam drugam. Kam? V spomine?
Nikoli ne bom pozabila enega izmed prvih predavanj na našem ljubem kubeku imenovanem Filofax. Eden od profesorjev nam je na uvodnem govoru rekel, da bomo pri njegovem predmetu scali kri. Neskončno sem se ga bala. Predmeta in profesorjevih visokih pričakovanj do nas. Dobesedno paralizirala so me. Do dne, ko sem ga srečala v drugačni vlogi. Del mene mu je želel reči; "Poščijem se nate". Ker sem si poleg vzgiba po prakticiranju nespoštljivosti prizadevala izbrisati tudi vsakršno sled morebitnega erotičnega podtona, sem mu jih napela drugače.
Dretje nekaj zicev pred mano je eskaliralo. Problem ni bil v odsotnosti medsebojnega spoštovanja, temveč v odsotnosti sočutja, ki bi omogočilo medsebojno komunikacijo na spoštljivem nivoju.
Kako najhitreje narediti telo in dušo otopela? Prek vsiljevanja ideologij.
Nisem na strani neprizanesljive intelektualne vivisekcije. Nisem na strani psihološkega patriarhata, kar pomeni, da si aktivno prizadevam, da NE čutim več hiper empatije do ljudi, ki želijo nad menoj vršiti bilokakšno silo in NE čutim več hipo empatije do sebe. Tako ustvarjam prostor za sočutje. Če se mu ljudje ne odprejo, se tudi jaz njim ne mislim. Preprosto. Zaradi tega se mi ni potrebno odpovedati sočutju. Zaradi tega nimam potrebe po tem, da bi kogarkoli poniževala.
Nečuteno mi je nevrotično; prav tako mi je nevrotično neerotično. Tako so se tudi porodile Špeline zgodbe za lahko noč za odrasle. Leto dni pred izbruhom epidemije. Gre za zgodbe, ki ne uspavajo temveč uspevajo prebujati. Prebujati v življenje. Delim jih s svojimi učenci, ki so tudi moji največji učitelji. Pretekli teden so v Avstrijo prileteli iz Indije. Prav Indijci so mi že pred leti rekli, da si sem bolj indijska od Indijk. Leta sem potrebovala, da sem dešifrirala zakaj. Spoznanje pride na vrsto v trenutku, ko se vsa znanja povežejo v celoto. Obožujem tovrstne trenutke.