Pragozd
2022-09-21
Včeraj sem se znašla tam, kamor ne sežeta ne GPS, ne mobilni signal; v Pragozdu. Ta ni bil v Latinski Ameriki, temveč v Sloveniji. K sreči tam nisem bila sama, temveč z moškim, katerega instinktom in orientaciji zaupam, svojim očetom. Nisva pila psihadelične ayahuasce, iskala sva jurčke in pela obredne pesmi, ki sva si jih zmišljevala sproti. Medvede in divje prašiče sva držala na distanci s pesmijo Penny Buns. So se zaradi nje pred nama poskrili tudi jurčki?
Moja starša se bližata sedemdesetim in mislim, da bosta kmalu zrela za starševstvo. Še sreča (ali pa nesreča, kakor za koga), da nista poslušala mene, ko sta se odločala za otroka.
Pred štirimi desetletji sem v njuno dinamiko vstopila jaz, ki sem, tako kot vsak otrok, svojima staršema pred oči prinesla vse, česar nista hotela videti v samih sebi. Marsikaj smo dali čez. Večino moških v katere sem se zaljubljala nista spoznala in prav je tako, obstaja razlog, zakaj si vzameš čas, preden nekoga predstaviš domačim. Pa smo tam. Na predavanju v CD se je zaslišalo vprašanje, ki bi ga zlahka vzela za svojega. Tistih nekaj moških v dvorani je glasno protestiralo ob njem... tistih nekaj, ki so sedeli blizu mene seveda, kako je bilo z drugimi ne vem. Vprašanje se je glasilo, kako vedeti, s katerim moškim imeti otroka. Dr. Shefali je dala nasvet, naj čimbolj spoznamo njegovo mamo in njun odnos. Mame mojih bivših so bile pokojne. Kljub temu sem jih spoznavala, morda še preveč, na svoji koži. Zaradi kompleksnega odnosa, ki je pustil pečat na njihovih malih princih, mi je bilo oteženo resnično spoznanje z moškimi v njih. Marsikdo je v tem življenju v meni prepoznal medij za mrtve. Te vloge in tega naziva se bojim. Se bojim vloge matere, medija ali obeh? Času dajem čas. Zaenkrat sem zadovoljna s tem, da se ne bojim moških. Zadovoljna sem s tem, da uspešno celim cptsd in travme, ki se zadržujejo v telesih in psihah žensk. Tako tiste na individualni, kot tudi tiste na ancestralni in kolektivni ravni.
Pred štirimi desetletji sem v njuno dinamiko vstopila jaz, ki sem, tako kot vsak otrok, svojima staršema pred oči prinesla vse, česar nista hotela videti v samih sebi. Marsikaj smo dali čez. Večino moških v katere sem se zaljubljala nista spoznala in prav je tako, obstaja razlog, zakaj si vzameš čas, preden nekoga predstaviš domačim. Pa smo tam. Na predavanju v CD se je zaslišalo vprašanje, ki bi ga zlahka vzela za svojega. Tistih nekaj moških v dvorani je glasno protestiralo ob njem... tistih nekaj, ki so sedeli blizu mene seveda, kako je bilo z drugimi ne vem. Vprašanje se je glasilo, kako vedeti, s katerim moškim imeti otroka. Dr. Shefali je dala nasvet, naj čimbolj spoznamo njegovo mamo in njun odnos. Mame mojih bivših so bile pokojne. Kljub temu sem jih spoznavala, morda še preveč, na svoji koži. Zaradi kompleksnega odnosa, ki je pustil pečat na njihovih malih princih, mi je bilo oteženo resnično spoznanje z moškimi v njih. Marsikdo je v tem življenju v meni prepoznal medij za mrtve. Te vloge in tega naziva se bojim. Se bojim vloge matere, medija ali obeh? Času dajem čas. Zaenkrat sem zadovoljna s tem, da se ne bojim moških. Zadovoljna sem s tem, da uspešno celim cptsd in travme, ki se zadržujejo v telesih in psihah žensk. Tako tiste na individualni, kot tudi tiste na ancestralni in kolektivni ravni.
Na vprašanje ali si želim otroke s katerimi bom lahko svojo dediščino kreativnosti delila tudi sama pa iskreno še ne znam odgovorit. Vem le to, da si želim moškega. Vem tudi to, kakšnega. Težje ga je najti kot jurčka v pragozdu. Se skrivajo? Ali rastejo kje drugje? O jurčkih govorim, samo njih iščem. Moškega raje začutim. "Love without conscious awareness is polluted. It's toxic." (Dr. Shefali)