Etična pornografija? Ne me J...
2025-03-27
Prava erotika temelji na avtonomiji, intelektu in vzajemni soustvarjalnosti—v pornografskem načinu razmišljanja pa teh elementov ni. Morda prav zato pornografska kultura danes tako močno vpliva na množice: ponuja enostavne, vizualno stimulativne vzorce, ki ne zahtevajo razmisleka, hkrati pa oblikuje pričakovanja, ki so pogosto škodljiva, omejujoča in predvsem nerealna. Tem vzorcem nasedajo starši—pogosto skrivaje—pa tudi otroci. Ti se ne bojijo dati podobe na ogled. V Novem mestu se štirinajstletniki snemajo kar na trgu in posnetke prodajajo prek Snapchata za pet evrov.
Zahodna kultura ženskost pogosto reducira na fizični videz in poslušnost, s čimer zanemarja intelektualno zapeljivost—tisto, kar presega zgolj spolno poželenje in spodbuja globljo, čustveno zrelo povezanost. Če želimo občutiti več kot le telesno stimulacijo, moramo intelektualno privlačnost prepletati z grajenjem odnosa.
Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom nekoč Branka Kastelic. Svojo spolno moč sem kot najstnica odkrivala skozi pripovedovanje zgodb, s katerimi sem fante, ki so mi bili všeč, angažirala na miselni ravni. Nikoli nisem hrepenela po tem, da bi obstajala zgolj kot objekt poželenja, in šokirana sem, ko danes opazujem, kako pornografska kultura vpliva na najstnike.
Ne, v pornografiji ni prostora za reprezentacijo zdrave spolnosti. Ta se rodi v intimosti. Intimnosti kot spoju resnice in ljubezni in ne performansa. Vprašanje intimnosti – kot spoja resnice in ljubezni – je v bistvu vprašanje zrelosti in avtentičnosti. Love addicti in love avoidanti, se pravzaprav vrtijo v ciklih strahu pred ranljivostjo: eni skozi pretirano odvisnost, drugi skozi distanco. Intimnost je v tem smislu nedosegljiva tistim, ki se je bojijo in namesto nje konzumirajo seksualne stimulante. Kako povrniti spolnost v polje avtonomije, povezanosti in resnične moči? S tem, da spodbujamo pripovedovanje – ne zgolj z besedami, temveč z načinom bivanja, ki zavrača reduciranost na objekt in si upa zahtevati več. Če je spolnost iztrgana iz konteksta odnosa, iz konteksta ranljivosti in soustvarjanja, potem postane zgolj transakcija. In v tem smislu je pornografska kultura nevarna—ne le zato, ker ponuja izkrivljene podobe spolnosti, temveč zato, ker nadomešča intimo s performansom.
Zahodna kultura ženskost pogosto reducira na fizični videz in poslušnost, s čimer zanemarja intelektualno zapeljivost—tisto, kar presega zgolj spolno poželenje in spodbuja globljo, čustveno zrelo povezanost. Če želimo občutiti več kot le telesno stimulacijo, moramo intelektualno privlačnost prepletati z grajenjem odnosa.
Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom nekoč Branka Kastelic. Svojo spolno moč sem kot najstnica odkrivala skozi pripovedovanje zgodb, s katerimi sem fante, ki so mi bili všeč, angažirala na miselni ravni. Nikoli nisem hrepenela po tem, da bi obstajala zgolj kot objekt poželenja, in šokirana sem, ko danes opazujem, kako pornografska kultura vpliva na najstnike.
Ne, v pornografiji ni prostora za reprezentacijo zdrave spolnosti. Ta se rodi v intimosti. Intimnosti kot spoju resnice in ljubezni in ne performansa. Vprašanje intimnosti – kot spoja resnice in ljubezni – je v bistvu vprašanje zrelosti in avtentičnosti. Love addicti in love avoidanti, se pravzaprav vrtijo v ciklih strahu pred ranljivostjo: eni skozi pretirano odvisnost, drugi skozi distanco. Intimnost je v tem smislu nedosegljiva tistim, ki se je bojijo in namesto nje konzumirajo seksualne stimulante. Kako povrniti spolnost v polje avtonomije, povezanosti in resnične moči? S tem, da spodbujamo pripovedovanje – ne zgolj z besedami, temveč z načinom bivanja, ki zavrača reduciranost na objekt in si upa zahtevati več. Če je spolnost iztrgana iz konteksta odnosa, iz konteksta ranljivosti in soustvarjanja, potem postane zgolj transakcija. In v tem smislu je pornografska kultura nevarna—ne le zato, ker ponuja izkrivljene podobe spolnosti, temveč zato, ker nadomešča intimo s performansom.