Parna kopel

2022-03-02
Ko bi se le več žensk pričelo zavedati, da vizije za boljši svet ni potrebno stlačiti v oprijeto obleko, temveč spremeniti v oprijemljivo obliko!
S pojavom plastične seksualnosti smo ljudje izgubili vez z instinktno. V meni živi.
Je tudi rdeča nit knjige zaradi katere se mudim v Budimpešti. Budimpešta je mesto letečih oči in pikantnih pesmi. Tu se občutki, miselnost in zaznave poostrijo in prizemljijo. Čas se mi ustavi pred kipom Afrodite. Gol/a je, a ne razgaljen/a.
Telo ni samo podoba. Je živ organizem, ki v sebi nosi spomine življenja, tako našega kot naših prednic, prednikov. V sebi nosi tudi seme upanja za prihodnost. Ga trosimo po betonu?
Kitajci so me naučili pregovora, ki pravi, da sta prehrana in spolnost vir našega življenja. Pri tem pri spolnosti ne gre za reprodukcijo, temveč za nego življenjske energije. V paro spreminjamo svojo spolno esenco. Brez soparjenega riža v Aziji ni obroka. To je tudi zgodba pismenke qi 氣, ki predstavlja soparjenje riža 米.
Dvodimenzionalna (instant) spolnost ne nahrani duha- riž se prime dna posode in zažge. Dokler se ne bomo pričeli zavedati, kako močno kultura v katero smo bili rojeni vpliva na našo zavest, bomo krivili našo naravo. Da ta ostaja neokrnjena, dragi/e moji/e, moramo biti pripravljeni sproti ozaveščati in celiti svoje travme, tudi tiste kolektivne.
Na hribu vrtnic sem zapečatila svojo usodo za nadaljnih pet let. Še naprej bo instinktivna.