O

Interocepcija je tista, ki nama omogoči, da telo resnično čuti samo sebe – utrip srca, bolečino, lakoto, poželenje, tisto tiho, a neizbežno občutje, da nekaj v nama išče pot, da bi postala zaceljena. Medtem ko je interocepcija povezana z zaznavanjem telesnih funkcij, introcepcija pomeni globlje potovanje v notranje duševne in čustvene sfere. Za občutenje svoje notranjosti, za prepoznavanje misli, ki oblikujejo najine občutke, za razumevanje, kaj naju žene gre. Ključ do čustvene inteligence je, odklepa razumevanje, kaj čutiva, kako ta čustva preoblikujejo najini življenji. To je pot, po kateri lahko stopiva, da se osvobodiva zgolj obiskov misli in postaneva celostni bitji, ki čutita globoko, brez zadržkov. Za to potrebujeva prožen živčni sistem. Stroji ga nimajo. Ne občutijo svoje prisotnosti ali odsotnosti, njihov svet je le brezosebni krog algoritmov in podatkov. A midva, midva to občutiva. Najini telesi nista le orodji, nista stroja. Celovit sistem sva, ki se odzivava, ki imava spomin, ki čutiva in ki natančno veva, ko nekaj manjka, ko nekaj boli, ko nekaj išče svoje mesto v svetu. Pot naprej ni v preseganju ciklov in zank, ampak v tem, da iz zemlje in telesa, iz tebe in mene, ponovno poženeva korenine. Da se vrneva k interocepciji in zaznavanju notranjega sveta, da naju pripeljeta nazaj k resničnemu stiku, k čutenju, k tistemu izvirnemu jazu, ki naju povezuje v globljem, ljubečem objemu, ki je dom.
In tukaj je ključ do njega: Svoboda ne prihaja samo z iskanjem odgovorov v svetu, temveč z globokim vstopanjem v lastno notranjost. Prava svoboda ne prihaja le z možnostjo učenja, ampak z notranjo nujo – z željo po preseganju danih okvirjev, ki nas držijo v preteklih vzorcih. Možnost učenja je dragocena vrednota, vendar še pomembnejše je vprašanje: kaj bova storila s to močjo? Bova ostala ujeta v sistemih, ki nas učijo misliti, vendar nas ne spodbujajo, da čutimo? Bolečina, ki je del tega procesa, ni nekaj, česar se moramo bati ali zanikati. Čas, da se poglobiva vanjo, ne pomeni, da se kopljeva v blatu, temveč da izkopljeva zlato. Brez blata ni rasti – toda to blato ne sme biti lastno bruhanje, temveč humus, iz katerega lahko nastane nekaj novega, nekaj živega.
In morda je prav v tem skrivnost: dovoliti si stik s tistim, kar boli, ne da bi v tem obtičala, temveč da iz tega rasteva. Zato te povabim, da skupaj stopiva na pot, kjer najina spolnost in partnerska povezanost postaneta vir resnične rasti in globoke intimnosti.