Naravni cikli

Ženske nismo na gumbe, čeprav bi nas moderna družba rada videla kot takšne. Tako družba moških, kot tudi civilna družba. To, da se poljudna znanost še vedno navdušuje nad klitoralnimi orgazmi, mi ne pove nič drugega kot to, kako mehanistični smo. Pravijo, da kar pognojiš, to raste. Medtem, ko občutki prave ljubezni med moškim in žensko z vsakim letom bolj gnijejo, pornografska industrija cveti. Moški mnogoterih poklicev so se naučili, da po predalih skrivajo revije nagih žensk, avtomehanikom po delavnicah visijo koledarji razgaljenih žensk; nihče od vseh naštetih pa koledarja naravnih ciklov (setve in žetve) ne spoštuje. Naravne cikle opazimo kot menjavanje letnih časov zunaj nas, in kot menjavanje hormonov znotraj ženskega telesa. Zaupana nam je bila največja svetinja- maternica. In kako ravnamo z njo? Kot svinja z mehom? Težko je v 21.stoletju najti ljudi, ki niso mehanistični. Lažje, kot iskati, jih je ustvariti. Začenši s sabo. Kako lahko ženske to storimo? Tako, da svojega užitka ne iščemo s pritiskanjem na gumbe, temveč z ustvarjanjem globoke povezanosti s svojo plodnostjo. Ko jo enkrat ustvarimo, vstopimo v svet sproščene vzburjenosti. To stanje omogoča most med telesnim in duhovnim. To stanje omogoča prizemljevanje duhovne ljubezni, ljubezni pri kateri duh in telo nista ločena. Ljubezni, pri kateri (žensko) telo ni objektivizirano. Ljubezni, pri kateri poželenje ne ugasne, temveč se poraja ciklično.