Ko dišijo jagode

Nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu.

Si se kdaj znašel/znašla brez volje, da bi svoje srce odprl/odprla? Kitajski filozof Mencij je pravil, da je volja primarna in da ji qi (življenska energija, tvornost sledi). Svetoval je tudi, da je potrebno voljo ohranjati brez da posiljujemo potencial tvornosti (qi).

Nikoli nisem bila ženska, ki bi si dovolila manipulirat in posiljevat druge. Eni ljudje so zvesti svojim idealom, drugi svojim muham. Jaz sem zvesta svojim principom. Ne maram, če se mi moški ponujajo na pladnju, še manj če si dovolijo biti pokroviteljski in vzvišeni nad mano. Posiljena sem bila prevečkrat, da bi si še kdaj dovolila biti ženska, ki se pusti zmanipulirat.

Zelo samozavestno hodim v smeri tistega, za kar 100% vem, da si želim. Takšnih stvari, ki bi si jih želela na svetu ni veliko. Moških še manj.

Sem pa tja se najde kakšen. Moški, ki mi diši. Vzamem si čas, da ga spoznavam in si ob enem krepim samozavest. Ko je okrepljena in povezana ga zapeljem (v neznano). Večina se tega ne (le) ustraši- večina se tega boji. Tovrstni moški niso zame.

Spolnost lahko žensko osvobodi ali pa uklešči. Svoboda nastopa v povezavi z odgovornostjo obeh partnerjev; ukleščenost je posledica pomanjkanja le te; pri enem ali obeh. Nadzor ubija spolni odnos. Dušijo ga planiranja in zemljevidi. Sočijo ga soočanja (ko sta obe plati radikalno iskreni in pripravljeni ugledati tako prijetno kot neprijetno pri sebi in drugemu in to alkimizirati) in rituali (v starodavni kitajski kulturi so se moški posvečali ritualom sonca, ženske pa ritualom lune).

Skrb za življenje ni istovetna z zaskrbljenostjo, temveč z negovanjem. Ne poraja se v glavi, temveč v vsakdanjem stiku z zemljo, s telesom- tako materialnim kot eteričnim in duhovnim in nenavsezadnje v stiku s soljudmi, ki so nam blizu.

Včeraj smo šli na zmenek z Erosom. Izlet v neznano je pripeljal do nepozabnega. Moja dlan je bila na dlani in v njej- tresla sem se, ker sem slišala besede, ki so me obiskale že kar nekajkrat in me vedno znova ganejo do solz.

Ženske imamo na izbiro veliko dušnih poslanstev; ljubezen, materinstvo, uspeh, zamaknjenost, doprinos k bolj uravnovešeni družbi... pa vendar nas večina podleže fokusu ozkogledne okolice po tem, da bi morale za vsako ceno utelesiti prav tisto, kar se od nas pričakuje, tudi če same temu (še) nismo dorasle. Če se temu uklonimo, posilimo svojo bit. Svojo bolečino lahko uspešno zakrijemo, ne moremo pa je ne prenesti na prihodnje generacije.

Meni osebno že od mladih dni največ pomenijo stanja zamaknjenosti. Samadhija. Ko si jih odvzamem, se počutim, kot da bi si odvzela svojo bit; svojo srčiko, svoje korenine. Ko si jih vzamem sem jaz JAZ; pomirjena s sabo in svetom- v sebi in na svetu, Sveta. Kot Magdalena Gornik. S to razliko, da si jih znam vzeti skupaj z moškim, ki ga ljubim. Enim in edinim s katerim se lahko srečujeva v enosti tako brez telesa kot z njim. Moškim, ki je dovolj močan, da zmore odpreti svoje srce svetu in obenem ljubiti mene tako močno kot jaz ljubim njega. Z njim se mi vedno ljubi. Vse. Z njim se veselim življenja. Tudi novega.

Jagode so zadišale tudi na Sv. Gori in v mojem kotlu se kuha marmelada. Za prste polizat in za na čelo;-)