Kdo nosi hlače v odnosu?
"A ni Berlin najbolj svobodomiselno mesto na svetu? Mesto, kjer se ti ni treba sekirat, (če) kaj daš nase."
"Ja, to velja za mesto, ne za klube. Ne vem, če ti bodo v kikli dovolili vstop."
"Ja, dejva probat."
Ne maram nosit hlač. Ne v življenju in ne v odnosu. Pa vendar, vloge podložne ženske v 21. stoletju ne sprejemam. Vsak človek se lahko nauči snemati in igrati vloge. Zdrav odnos pa zahteva več. Zahteva, da (svoje) vloge prepoznamo, prevprašamo, ozavestimo in po potrebi spremenimo. Zahteva pogajanja, ki niso barantanja. Zahteva, da si nalijemo čiste vode. To soboto sem na vodi (in v krilu) plesala v enem izmed berlinskih klubov na enem in edinem tamkajšnjem dogodku brez alkohola in brez drog. Redki so in redki smo tisti, ki se jih udeležimo. Večina ljudi se veliko lažje sprosti na substancah, kot brez njih. Ne le drug ob drugem, temveč tudi sami v sebi. Zrel pogovor namesto skrivalnic zahteva jasnost. Generativen je takrat, ko obe plati prevzemata odgovornost za svoje vsakodnevne izbire in dejanja. Človek, ki nima slabe vesti in posluha za druge/ga, tudi čiste vesti ne zmore imeti. Slaba vest ni istovetna sramotenju. Slaba vest je sposobnost, da se sekiraš, ko storiš kaj narobe in če sočloveku prizadejaš gorjé. Ob njej lahko ozavestiš svoje napake in rasteš tako, da jih ne ponavljaš. Patriarhi, ki svojih napak ne priznavajo, jih bodo vedno iskali v partnerkah. Sodijo v zgodovino. Si v 21. stoletju ženske dovolimo biti kaj več kot enake? Si dovolimo biti enakovredne?