Celiakaški zapisi
2021-07-22
Slovenci nismo znani le po izjemnih rezultatih športnikov in odlični hrani, temveč tudi po lepih puncah in čudoviti naravi. Kako skrbimo za naravno dediščino? Jo filamo s smetmi in umetnimi hormoni ali z ljubeznijo in spoštljivostjo? Kakšen je naš odnos do narave, tako tiste zunaj kot znotraj nas? Za naravo ne skrbimo tako, da jo zanemarjamo ali zlorabljamo, temveč tako, da sledimo njenemu naravnemu redu, toku.Zdi se, da zahodna logika tukaj odpove, saj želi naravo nadvladati. Ne deluje kot njen del, temveč kot njen diktator.Vsak sinolog se ima tekom študija priložnost naučiti, da je odnos jedro spoznanja. To ni samo naslov ene izmed odličnih knjig ene izmed naših profesoric!
Tekom življenja si v intimnem odnosu najbrž nihče od nas ne želi biti eden izmed. Je to razlog, da se ljudje bojijo intimnosti in predaje (tudi znanja)? Ker je tako poseben/no, da ga je potrebno hraniti zgolj za posebnega/posebno?Ne, ljudje se (upravičeno) bojimo, da bomo zlorabljeni in včasih ali pa teh časih zna biti popularno, da se tega strahu tako otepamo, da na poti nevede mnogokrat zlorabimo sami/e sebe. Ne živimo samo v informacijski dobi, temveč tudi v dobi obrekovanja na eni in črnih peg na drugi strani. Ti so rak na duši naše družbe. Raje kot obrekujem, se pogovarjam. Ni me strah intimnih pogovorov. Zavedam se, da je informacija zgolj podatek in da je od mene odvisno, kako ga bom obdelala. Bo švignil mimo mene ali bo pustil globlji pečat? Odnos, odnos pa ni samo podatek. Odnos zahteva povezavo in od naše odprtosti ali zaplankanosti je odvisno, kako globoko bo celil ali ranil. Vprašanje ni, koliko informacij sem sposobna (s)prejeti temveč predvsem koliko in kako sem jih sposobna presnoviti. Presnova je pa zanimiva reč in to vsak od nas, celiakašev še kako dobro ve. Ne, ker bi hrepeneli po tem, da bi bili drugačni od drugih. Mnogokrat si mame otrokov s celiakijo želijo prav obratno- da bi bili lahko njihovi otroci takšni kot drugi. Da nam ne bi bilo treba toliko razmišljati o tem, kaj dajemo v usta. Je pa prav to velika modrost te "bolezni". Nauči te, da se ne ukalupiš v ranjene dele ranjene družbe in si bolj pozoren na to s čim in kako (se) hraniš. Nauči te, da ni pomembno le to, kaj daš v usta, temveč tudi kaj in kako spuščaš ven.Brez svoje "bolezni" bi planila po hrani in informacijah, tako kot so moški v preteklosti brez mojega soglasja planili po mojem telesu in moji pozornosti. Z njo grem lažje čez planke in zaplankanost. Naučila me je boljšega odnosa do hrane in odnosnosti, ki se začne prav tu- pri osnovah. Kaj te hrani in kaj izčrpujeje? Kateri odnosi? Kakšna je tvoja vloga pri tem? Si preveč pasiven/pasivna, preveč aktiven/aktivna? Se znaš prepustit? Komu ali čemu? Si odnosen/odnosna ali odvisen/odvisna? Si odvisna/odvisen od odnosov?
Tekom življenja si v intimnem odnosu najbrž nihče od nas ne želi biti eden izmed. Je to razlog, da se ljudje bojijo intimnosti in predaje (tudi znanja)? Ker je tako poseben/no, da ga je potrebno hraniti zgolj za posebnega/posebno?Ne, ljudje se (upravičeno) bojimo, da bomo zlorabljeni in včasih ali pa teh časih zna biti popularno, da se tega strahu tako otepamo, da na poti nevede mnogokrat zlorabimo sami/e sebe. Ne živimo samo v informacijski dobi, temveč tudi v dobi obrekovanja na eni in črnih peg na drugi strani. Ti so rak na duši naše družbe. Raje kot obrekujem, se pogovarjam. Ni me strah intimnih pogovorov. Zavedam se, da je informacija zgolj podatek in da je od mene odvisno, kako ga bom obdelala. Bo švignil mimo mene ali bo pustil globlji pečat? Odnos, odnos pa ni samo podatek. Odnos zahteva povezavo in od naše odprtosti ali zaplankanosti je odvisno, kako globoko bo celil ali ranil. Vprašanje ni, koliko informacij sem sposobna (s)prejeti temveč predvsem koliko in kako sem jih sposobna presnoviti. Presnova je pa zanimiva reč in to vsak od nas, celiakašev še kako dobro ve. Ne, ker bi hrepeneli po tem, da bi bili drugačni od drugih. Mnogokrat si mame otrokov s celiakijo želijo prav obratno- da bi bili lahko njihovi otroci takšni kot drugi. Da nam ne bi bilo treba toliko razmišljati o tem, kaj dajemo v usta. Je pa prav to velika modrost te "bolezni". Nauči te, da se ne ukalupiš v ranjene dele ranjene družbe in si bolj pozoren na to s čim in kako (se) hraniš. Nauči te, da ni pomembno le to, kaj daš v usta, temveč tudi kaj in kako spuščaš ven.Brez svoje "bolezni" bi planila po hrani in informacijah, tako kot so moški v preteklosti brez mojega soglasja planili po mojem telesu in moji pozornosti. Z njo grem lažje čez planke in zaplankanost. Naučila me je boljšega odnosa do hrane in odnosnosti, ki se začne prav tu- pri osnovah. Kaj te hrani in kaj izčrpujeje? Kateri odnosi? Kakšna je tvoja vloga pri tem? Si preveč pasiven/pasivna, preveč aktiven/aktivna? Se znaš prepustit? Komu ali čemu? Si odnosen/odnosna ali odvisen/odvisna? Si odvisna/odvisen od odnosov?