Dehteči vrt
2021-08-17
Slovenke že generacije nismo bile vzgajane v to, da (se) znamo sprejemati ampak v to, da požiramo. Prav zaradi te kolektivne vzgoje smo zlahka kaj hitro odrezane od ženske energije. Včasih traja desetletja, da ti ni potrebno trpeti, bežati ali kričati; "Dovolj!!!", da bi bila slišana.
Bil je prvi, ki se je zazrl vame in mi rekel; "Špela, že cel dan te gledam in probam ugotovit, kaj je na tebi drugačnega kot ponavadi. Zdaj se mi je posvetilo. Ne nosiš make-upa. Ne rabiš ti tega, lepa si."Res ne potrebujem, make-upa. Potrebujem upanje in on je premogel dovolj moči in sočutja, da ga je vrnil v moje življenje. Ne samo s temi besedami in s trenutki, ki so naju povezali. S svojo prisotnostjo in pristnostjo. Dovolj je, da se zazrem v njegove ljubeče dušne oči in se učim od njih. Brezpogojne ljubezni se ne da naučiti. Udari te kot strela z jasnega. Vse ti je jasno. Spomniš se, od kje si prišla in kam greš.Ljubezen med dvema človekoma pa bo vedno sorazmerno pogojna s tem, kako močno bosta kot posameznika povezana z naravo in višjim sebstvom. Sodobna družba nas z idejo brezpogojne ljubezni zgolj stimulira, v resnici pa nas nagrajuje, če se oddaljujemo- tako od narave kot višjega sebstva. V tovrstnem svetu se je ustvaril prostor za spiritualni materializem, kjer se narava in višje sebstvo redkokdaj pretakata drug v drugega. In kjer je tudi brezpogojno ljubezen mnogokrat nadomestila pogojna. Ljubezen med starši in otroci bo vedno že po defaultu pogojna. Otrok je nebogljen, prepuščen trenutkom milosti in nemilosti skrbnikov, ki se trudijo (ali pa ne) dati najboljše od sebe. Omenjen trud ali netrud omogoča naši vrsti osnovo civiliziranosti ali pa ne civiliziranosti; odvisno od stopnje travm, ki ostanejo pod površjem ali pa se celijo sproti. Najučinkovitejše zdravilo za celjenje travm so medosebni odnosi, ki omogočajo vsem vpletenim, da so najboljša različica sebe. Tukaj pa nastopi hakeljc. Zakaj? Ker naše predstave ali pa predstave drugih o tem, kaj je najboljša različica sebe ali drugega varirajo. Kako jih uskladiti? Tako, da najprej uskladimo sebe. Tako, da se ne pretvarjamo. Ne glede na družbene norme in trende moramo biti sposobni povezati svojo naravo in svoje višje sebstvo v eno linijo. Samo tako je naša hrbtenica lahko prožna in le prožna hrbtenica omogoča stik s samim sabo in vsem kar je hkrati- ne glede na to ali smo sami, ali z osebo, ki smo jo izbrali kot partnerja, ki ga/jo brezpogojno ljubimo. Ljubiti brezpogojno ne pomeni "vse dati" ampak popolnoma se predati. Popolnoma se predati kar se tiče preteklosti, sedanjosti in prihodnosti s to osebo. Vse tri se zlijejo v eno. Ljubezen teh oči je večna. Moja ljubezen teh oči je večna. Moja ljubezen tega pogleda je večna.
Naj se Boj na požiralniku zaključi. Zreli smo za kaj plemenitejšega. Zreli za Dehteči vrt.
Bil je prvi, ki se je zazrl vame in mi rekel; "Špela, že cel dan te gledam in probam ugotovit, kaj je na tebi drugačnega kot ponavadi. Zdaj se mi je posvetilo. Ne nosiš make-upa. Ne rabiš ti tega, lepa si."Res ne potrebujem, make-upa. Potrebujem upanje in on je premogel dovolj moči in sočutja, da ga je vrnil v moje življenje. Ne samo s temi besedami in s trenutki, ki so naju povezali. S svojo prisotnostjo in pristnostjo. Dovolj je, da se zazrem v njegove ljubeče dušne oči in se učim od njih. Brezpogojne ljubezni se ne da naučiti. Udari te kot strela z jasnega. Vse ti je jasno. Spomniš se, od kje si prišla in kam greš.Ljubezen med dvema človekoma pa bo vedno sorazmerno pogojna s tem, kako močno bosta kot posameznika povezana z naravo in višjim sebstvom. Sodobna družba nas z idejo brezpogojne ljubezni zgolj stimulira, v resnici pa nas nagrajuje, če se oddaljujemo- tako od narave kot višjega sebstva. V tovrstnem svetu se je ustvaril prostor za spiritualni materializem, kjer se narava in višje sebstvo redkokdaj pretakata drug v drugega. In kjer je tudi brezpogojno ljubezen mnogokrat nadomestila pogojna. Ljubezen med starši in otroci bo vedno že po defaultu pogojna. Otrok je nebogljen, prepuščen trenutkom milosti in nemilosti skrbnikov, ki se trudijo (ali pa ne) dati najboljše od sebe. Omenjen trud ali netrud omogoča naši vrsti osnovo civiliziranosti ali pa ne civiliziranosti; odvisno od stopnje travm, ki ostanejo pod površjem ali pa se celijo sproti. Najučinkovitejše zdravilo za celjenje travm so medosebni odnosi, ki omogočajo vsem vpletenim, da so najboljša različica sebe. Tukaj pa nastopi hakeljc. Zakaj? Ker naše predstave ali pa predstave drugih o tem, kaj je najboljša različica sebe ali drugega varirajo. Kako jih uskladiti? Tako, da najprej uskladimo sebe. Tako, da se ne pretvarjamo. Ne glede na družbene norme in trende moramo biti sposobni povezati svojo naravo in svoje višje sebstvo v eno linijo. Samo tako je naša hrbtenica lahko prožna in le prožna hrbtenica omogoča stik s samim sabo in vsem kar je hkrati- ne glede na to ali smo sami, ali z osebo, ki smo jo izbrali kot partnerja, ki ga/jo brezpogojno ljubimo. Ljubiti brezpogojno ne pomeni "vse dati" ampak popolnoma se predati. Popolnoma se predati kar se tiče preteklosti, sedanjosti in prihodnosti s to osebo. Vse tri se zlijejo v eno. Ljubezen teh oči je večna. Moja ljubezen teh oči je večna. Moja ljubezen tega pogleda je večna.
Naj se Boj na požiralniku zaključi. Zreli smo za kaj plemenitejšega. Zreli za Dehteči vrt.