Berlinski Živalski Vrt

Peljal me je nad Berlinski živalski vrt. Tja, kjer lahko zastonj gledaš opice. In sva jih. Ko že tri leta nisi spolno intimen, si opicam zlahka fouš. Tudi tistim v kletkah. Moški to zavoha. Ženska tudi. Če ne dovolimo maskam, da do konca uničijo čute v nas, smo tudi mi živali.

On: "A grem po kondome?"

Ona: "Zarad mene... Samo ne zarad mene."

To je pogovor opic v nama. Midva sva bolj prefinjena. Pogovarjava se o Kantu, Heglu, Nietzscheju in Heideggerju. Všeč mi je njegov um, sprašujem pa se, zakaj si tako malo upa. Preveč je ujet v kletko. Z umom si ne dovoli biti svoboden, ne dovoli si me zapeljevati, rajcati. Jaz to rada počnem. Rada počnem to, kar je Kant čutnim ženskam odvzel. Rada stimuliram možgane. Ne z zadušenim glasom po hot liniji, ampak z dušnim na toplo hladnem zmenku. Zmenki so tako kot tista igra, toplo toplo toplo... mrzlo mrzlo. Iščeš. Ne iščeš sebe in ne iščeš drugega, temveč tisto vmes- tisto čemer v partnerski terapiji pravimo relacijska zavest. Brez nje se počutim napol mrtvo. Brez nje se počutim, kot da zjutraj ne bi imela dovolj simpatetičnega drajva, da bi vstala iz postelje. 

Ljubi se mi ljubiti. Z življenjem. Nisem opica. Nisem ne opica v kletki, ne opica na prostem. Ženska sem. Poleg tega sem tudi terapevtka, ki se je tekom svojega dela naučila, da moških možganov ni zdravo stimulirat. Regulirat jih je treba. Tako kot svoje. Ljubi se mi ljubiti z moškim. Ne tem, ki me je peljal gledat opice, saj se ljubiti moškega bolj kot v živalskem vrtu naučiš v Dehtečem. Ja, tistem izpod peresa Umar ibn Muhammad Nafzawija. Ljubi se mi ljubiti z moškim, ki je tako kot jaz, prebujen. Kdo ve, kje se skriva. V Berlinu? Hladno? Toplo?